sobota, 26. februar 2011

Ne bi ješprejnčka? Pol pa mejte sfižene štruklce!

Ko bi bilo vso sestrstvo in bratstvo navdušeno nad mojo navdušenostjo nad ješprenjčkom, bi se dans lah pobahala, da sem si ga prvošila, ko sem prišla nazaj na domačo grudo. Pa se ne morem. Res res se mi je stožil po njem, ko smo že mrbit preveč časa prijateljevale z irskim Lidlom (super prijatelj si biu! pa še pocen;)
No, pa sej tud moj zasilni izhod ni bil tak, da bi se mogu človk zmrdošvat - če bi se mi le posreču, sevede. Pa mi očitn včer ni blo namenjen. Lotila sm se namreč orehovih štruklcov - en str recept, k sm ga najdla, se je slišov tk mamliv:

za testo sm vzela 300g moke v posodo, na sred nrdila jamco,
vanjo ubila jajce, dodala 1 dl mlačne vode, mal posolila in fejst pognetla.
Ga pustila počivat.

Za namaz sm rabila 200g mletih orehov, notr najprej dodala 60g sladkorja, en vanilijev sladkor,
2 rumenjaka, mal cimeta in šilce ruma.
V posebni posodi sm stepla sneg iz preostalih dveh beljakov in 60g sladkorja -
bi najbrž mogu bit bolj kompaktn (napaka št.1).
Za neposrečen končni izdelk je bil kriv mlek (napaka št.2) - zavrela sm ga ene 7dl
(preveč, oh, preveč)
in z njim prelila orehovo zmes ter pol dodala še stepen sladkorni sneg.
Že ko sm na razvalano testo (ki sm ga premazala s stopljenim maslom)
dajala namaz, sm slutila, da se mi bojo štruklci sfižl.


Cunja, v katero sm jih zavila, nas je rešila pred tem, da bi nam južna splavala po vodi. Ko sem jih namreč rezala, so postal vse drugo, sam lepo oblikovani štruklci ne.
Joži, ah, Joži, prakse rabiš.

Ni komentarjev:

Objavite komentar