Danes sva z Joži sveže. Domače okolje po dvanajstih dneh potovanja je neprecenljivo.
Irska. Bilo je za dušo privezat.
Za dušo privezat pa je bil tudi najpogostejši izraz teh dvanajstih dni. Z Joži se trudiva biti ustvarjalne uporabnice lepe slovenske besede in izrazoslovja! In za dušo privezat je bil na Irskem zelo priljubljen izraz za najboljše. In tega je bilo veliko:)
Da, imele sva tudi najboljši namen s potopisno objavo, fotografskim gradivom in izkustvi, pa je reč padla v vodo. Dobesedno. Med eno izmed dogodivščin z legendarnima sestrama McZup je fotoaparat spektakularno padel v vodo :) V tem primeru je bilo dobro, da Gajstne ne premoremo kakšne boljše mašince. Moja ljuba sestrica, nesrečna lastnica potopljenega borca, pa bo dobila novega. Obljubim. (in se že vnaprej opravičujem za slabe fotografije mojega telefona, ki bo uradno oko dokler ne najdem pogrešanega polnilca drugega hišnega fotoaparata..)
No, mini reportažica vseeno bo, za to sta poskrbeli sestri McZup. Samo toliko počakajmo, da se najstarejša vrne iz Dublina.
Domača hrana je čisti blagoslov, ko se takole vrneš domov. Čeprav tudi na zelenem otoku nisva jedli slabo, sva z Joži tekom tedna sanjali. Ona o ješprenju, jaz pa o štrukljih. Takoj danes so bili na jedilniku. Babini. Več pa v naslednji objavi.
Za dušo privezat je bla domača kopalnica. In opravilo številka 2;)
OdgovoriIzbriši