Sem se razvadila dobro jest in vsak kruh mi ni dovolj dober. Tudi moj želodec je postal občutljiv. Neverjetno je, kako vedno znova zazna »prazne grižljaje«, ki jih ponujajo pekarne tipa 24/7, in požene mojo prebavo s svetlobno hitrostjo.
Kruh, ki pride izpod rok sosede, mami, tet, stare mame, vedno bolj cenim in okusnejši mi je. Mogoče k temu doda še dejstvo, da če imaš domačo moko, domače orehe, domače mleko, domače olje . . . veš, da zadeva preprosto mora biti dobra. Tako sem se ob opazovanju babice in njenih spretnih rok, ki so ustvarjale čudovite hlebce v mentrgi in krušni peči, že zgodaj naučila zamesiti kruh.
Meni najljubši je ajdov z orehi. Da ne bom pisala postopka – recept na Kulinariki je pravzaprav identičen mojemu. Tudi količine tu so dobro napisane, samo da se jih jaz pač ne držim čisto. Ampak mesim in kombiniram kot imam sestavine in kakor se moji dlani zazdi. Čar kruha je v tem, da imaš nek koncept, ki ga modeliraš in večkrat ko mesiš, bolj veš kakšno hočeš da testo je oz. kakšno bi moralo biti. In kruh je temu primerno vedno boljši.
Peka, še posebej kruha, je ena izmed tistih zadev, kjer se mi zdi, da ne morem zafrknit. Nekako intuitivno vedno vem, kaj moram storiti in vedno bo prav, čeprav bo narobe ali ne ravno najboljše. Občutek, ki ga drugače v življenju pogrešam. Ker se zgubljam med nepotrebnimi podatki, informacijami, čustvenimi in drugimi impulzi. Pogosto me nekaj zmede, vedno me nekaj blokira in sama sebi se nikoli ne zdim zares iskrena. Pri peki je vse logično, naravno, tudi če so komplikacije, jih pravzaprav ni . . . je moja najboljša metoda praznjenja glave.
In ja, vsaka jed je okusnejša, če imaš pri pripravi v mislih nekoga, ki ti veliko pomeni . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar