petek, 22. julij 2011

»Preprost kremast nektarinin kobler«

Nekaj res simpl, okusno, poletno osvežilno in sladko. Cobbler (oz. jaz sem kar poslovenila, se mi zdi kobler tak fini podgurski izraz :D) je posebna sladica, narejena iz sadja in pikantnega nadeva ter pokrita s testom ali biskvitom. Za razliko od pite nima »dna«. Njegovi začetki segajo v čas nastanka kolonij Velike Britanije, kjer so imperialci zaradi pomanjkanja sestavin, namesto tipičnega pudinga, pripravljali iz sadja in testa to preprosto sladico. Ena od različic tega posladka je pri nas bolj znani potresenec.

No jaz sem na Joy-inem blogu naletela na naslednji recept, ki sem ga rahlo prikrojila svojim zalogam v shrambi (nisem uporabila muškatnega oreška, sem pa dodala vanilijo):

Sestavine:

50 gramov masla

1 jogurtov lonček navadnega sladkorja

1 jogurtov lonček moke

1 pecilni prašek

½ čajne žličke cimeta

ščepec zmletih klinčkov

semena stroka vanilije/žlica vanilijeve esence ipd.

¾ jogurtovega lončka mleka

3 - 4 neolupljene in na krhlje narezane nektarine

¼ jogurtovega lončka rjavega sladkorja

vanilijev sladoled ali sladka stepena smetana

Priprava:

Maslo segrevajte toliko, da se stopi in rahlo zarumeni. Pazljivo, da ga ne prismodite!

V posodi zmešajte navadni sladkor, moko, pecilni prašek in začimbe, prilijte še mleko, da dobite gladko tekočo zmes.

V manjši pravokotni pekač (nikar ne poizkušajte narediti pite, Joy pravi da okrogli pekač »no go« in jaz Joy verjamem) najprej vlijete maslo, da pokrije dno. Nato zlijete tekočo zmes. Pozor, da ne mešate masla in zmesi med seboj. Maslo mora ostati na robu. Nato po testu enakomerno razporedite krhlje nektarine. Zopet pozor, da ne zmešate skupaj masla in testa! Vse skupaj poškropite z rjavim sladkorjem in pecite 40 – 45 min pri 180 °C. Zanimivo je kako samo testo vpije maslo, ki je bilo poprej na robu.

Postrezite še toplo, skupaj s sladoledom ali stepeno smetano. Poleg se prileže še kakšen kozarček chardoney-čka*

P. S. zgornjo sliko sem ukradla z Joy-inega bloga, ker sem svoj končni izdelek pozabila poslikat, je pa izgledal zelo podobno :)

sreda, 20. julij 2011

Deset stvari za katere sem hvaležna:

1. Za 2 čudoviti leti v sobici 243, v Štulah 23 z Joži in Stanko in za najbolj razmetano posteljo . . . vedno smo lahko bile in smo še prepričane, da bo vsaka zmešnjava dobrodošla :)

2. Za Mamo Mimi – zaradi nje vem, zakaj sem čudaška samodestruktivna upornica, vedno nekoliko »misinterpritated«, z lepimi lasmi in veseljem do mesenja kruha :)

3. Za koline – besede so odveč!

4. Za Silence – najboljša droga že od l. 2005

5. Za Malevicha: ker stvari so črne in bele, ker si ali pa te ni!!!

6. Za Kinder jajčke ali najenostavnejši način kako nekoga razveseliti.

7. Za rožice in vse kar raste in diši :)

8. Za vse moje najdražje pri katerih mi ni potrebno paziti na besede, se cenzurirati in opravičevati. Ker vem, da se ne boste nikoli umaknili, zbežali, ampak boste tam. Kar boste rekli, boste naredili in ne boste nalagali z diplomatskim sranjem.

In obratno!

In ker ste tisti neverjetni mladeniči in mlade dame, ob katerih preprosto rastem in se zdim sama sebi boljša in neverjetna vsakič, ko sem lahko z vami. Piti z vami kavo/pivo/gin/borovničke, opravljati, odnašati smeti, pobirati krompir, obedovati, plesati jelenji ples, jokati, dajati perverzne opazke, . . . je privilegij.

Rada vas imam*

9. Za PMS: neverjetno je, koliko lahko nekatere stvari v tem viceobdobju čutiš še močneje in kako lahko iz najprijaznejšega in ljubečega dekleta narediš najbolj subtilno prasico. Svojevrsten fenomen, ki se mu čudim vedno znova in znova in je na svoj grotesken način celo zabaven :)

10. Za okusne grižljaje vsepovsod.

petek, 08. julij 2011

Baileys ali kako zamuditi vlak

Našla sem en super fino enostaven recept za sladoled.
Vsebuje tudi Baileys.
Seveda sem ga naredila!


Z vilicami zmečkamo eno srednje veliko banano, da nastane kašica. Nad vodno paro raztopimo v kozici 6 žlic mleka in 60 g temne čokolade. Vse skupaj zmešamo, dodamo 6 žlic Bailysa in eno žlico ruma. Dobro premešamo, lahko uporabimo tudi palični mešalnik.
Zamrzujemo v zaprti plastični ali kovinski posodi v zamrzovalniku vsaj 4 ure. Jaz sem vmes še parkrat premešala, da se mi ne bi naredila tista zoprna ledena skorja. In mmmmm . . .


In ker so se v moji bližini ravno znašli mleko, Baileys in ledene kocke . . . žal nisem imela sladkega greha (note to myself), sem si napravila še eno mleko za odrasle . . . v tej vročini prija zelo :) zato sem si naredila še enega - toliko, da sem dokončala mleko.

Nisem čisto prepričana, kaj je bilo krivo . . . preveč starih delov Harry-ja Potter-ja (jp jz to gledam in berem - poleg Baletnih copatkov in Petih prijateljev moja največkrat "repeat izposojena knjiga" v knjižnici) ali Baileys ali pa morda kombinacija obojega. Ne vem in se ne spomnim. Dejstvo je, da danes zvečer nisem prišla domov, ampak sem med čakanjem na tale mljask sladoled zaspala in se ne vedoč zase zbudila na postelji ob 21.45, vlak pa je na svojo pot proti Novemu mestu odrinil že ob 20.55.
Oprosti Stanka!!!

nedelja, 03. julij 2011

petek, 01. julij 2011

"Moj prvič" bom vrgla torto stran :(

Začelo se je obetavno! Že dva tedna nazaj sem našla tale prekrasen video za torto iz rdeče pese.
In rekla sem si: Jutri gremo Gajstne na pot. Tole bi bila čudovita torta za na pot!
Sem jo pričela delat . . . okus same mase me ni razočaral, lepo je dišala, pa še čudovite škrlatne barve je bila . . .


Sem jo spekla, je bila taka svetleča, pa tako dobro strukturo je imela, da bi jo kar skozi malo šlatala . . . blazinice na prstih so rekle - všeč nam je :)

Takole je izgledala ob grmiču na mojem balkonu - ni švoh!


Amapk vseskozi me je nekaj morilo, da jo moram načet, da probam, če sploh je dovolj dobra za na pot!
Sem si odrezala en kos. Sem ga posipala s sladkorjem v prahu. Naredila grižljaj. Nekaj mi sploh ni bilo všeč. Sem naredila dva grižljaja. In nič več . . . preprosto ogabno. Ne znam opisat okusa - tam nekje med pomijami in nečim kar ti usta skup povleče.
Končni sklep je, da je tale količina sode za pečenje občutno prevelika in da če bi uporabila pecilni prašek ali vinski kamen, bi bila zadeva čisto spodobna . . .

Bom morala najti nekaj drugega za na pot!

Jah no, danes očitno res ni pravi dan za kuhanje, sem se prej tako s česnom zamotila, da sem bučke zažgala :(
Pa še dopoldne se mi je odtok v kuhinji zamašil. Ampak je Mr. Musculo vse rešil!

Mi pa je uspela ena ful fina japonska zadeva TAMAGOYAKI.
Jp, Rozi ima rada jajčka :)