"HITRA PITA"

Tale pita ga zmaga! Tako kot moja teta Irenca, ki mi je zanjo povedala!

Nobenega mesenja testa, izredno sočna, notri lahko zamesimo vse ostanke, počaka pa v hladilniku tudi po več dni.
Čeprav načeloma tako kot je hitro narejena, je tudi hitro zmanjka.


Potrebujemo:

2 skodelici* moke (jaz uporabljam pirino, je najboljša, lahko pa uporabite tudi belo)
3/4 skodelice sladkorja
pol pecilnega praška
5 velikih oz. 6 manjših jabolk, olupljenih in naribanih
pol kilograma ali več skute
mleti cimet, mleti klinčki, rum, vaniljin sladkor, limonina lupinica po okusu
eno jajce, 1 dcl sladke ali kisle smetane
nato pa prosto po prešernu: rozine, nasesekljani orehi/mandlji/lešniki
* skodelica je mišljeno jogurtov lonček oz. 2,4 dcl

Zmešamo skupaj moko, sladkor in pecilni prašek. Razgrnemo tretjino mešanice po dnu pekača, posipamo s tretjino skute, čez naložimo tretjino jabolk pomešano z dišavnicami, vse skupaj posipamo, v mojem primeru z nasesekljanimi orehi. To plastenje ponavljamo, dokler nam ne zmanjka sestavin. Na vrhu naj bodo jabolka. Vse skupaj prelijemo s stepenim jajcem s smetano, lahko posipamo še z mandljevimi lističi.
Pito pečemo pri 180 stopinjah celzija eno uro.
Postrežemo lahko toplo ali hladno, po želji s smetano ali vaniljevim sladoledom.

Če se zjutraj ne bi zbujala sama . . .

. . . bi si najbrž skoraj vsako jutro privoščila še dva dodatna jačka :)

. . .
Tako pa, si jih raje pripravim za večerjo in o prijetnejših sončnih vzhodih samo sanjarim.
. . .

Iz polnozrnatega toasta izrežemo kroge in prekrijemo dno modelčka za muffin. S preostankom obdamo obod. Prepražimo rezine slanine in jih položimo na toast. Povrhu ubijemo jajčka in malo posolimo. Pečemo cca. 15 min pri 200 stopinj Celzija, da jajčka zakrknejo.

. . .
Enostavno, navihano, preprosto in nesramno dobro!

. . .
P.S. Kaj bi pa vi počeli, če se zjutraj ne bi zbujali sami?

Živce parajoči petek . . .

Tisti občutek, ko veš, da je vse možno, ko se ti zdi, da tokrat bi pa lahko bila zares srečna . . . in potem, ko pride "the trenutek", namesto da bi se sprostila in uživala . . . možgani, energija, vesolje . . . vse odpove . . . in najraje bi vse "poslala v kurac"!

No in to se je zgodilo v petek.
In seveda sem šla pečt.
Nekaj slastnega, za dušo privezat.
Mini tortice s kokosovim biskvitom in čokoladnim moussom.


Kokosov biskvit:
2 beljaka
pol lončka sladkorja
80 g kokosove moke

Beljake stepemo v trd sneg, dodamo sladkor in z ročnim mešalcem mešamo dokler ne postane svetleč in kremast. Z metlico narahlo vmešamo kokosovo moko. Zmes namažemo na pravokoten pekač, pokrit s peki papirjem, 2-3 cm debelo in pečemo 20 min v segreti pečici pri 180 stopinjah Celzija. Biskvit ohadimo.


Čokoladni mousse:
80 g čokolade
žilca vode
2 rumenjaka
1,5 dcl smetane

Čokolado in vodo stopimo nad vodno soparo. Z elekričnim mešalcem primešamo še rumenjake. Zmes ohladimo ter ji dodamo trdo stepeno smetano.

Sestavljanje:
6-im jogurtovim kozarčkom odrežemo dno. Dobljene obroče postavimo tako, da je širši konec na dnu. V tej velikosti izrežemo iz testa kokosove kroge.


Kroge postavimo na pekač, ki smo ga posipali s kokosom in jih objamemo s prej izdelanim obročkom. Obročke napolnimo z moussom in jih postavimo za najmanj 3 ure v hladilnik ali zamrzovalno skrinjo ali v tem svežem januarskem mrazu kar na balkon. S pomočjo noža odstranimo obročke in male tortice okrasimo s čokolado.


Pojavil se je še en problem! Kaj naj sedaj s temi torticami?! Moji dolenjski prijatelji so več ali manj že odrinili domov, kot zakleto se nihče od ljubljanskih prijateljev, ki živijo v mojem radiju cca. 500 m ni javil, ali pa ga ni bilo doma . . . zato sem malo za pokusit nesla v Dramo mojim hostesam (sproti sem si ogledala še otroško predstavo Mala Čarovnica), eno sem sama pojedla (toliko, da sem preverila, da ne bi kdo salmonele fasal :)), eno pa sem odpeljala v Novo mesto, kjer sta si jo razdelila Žigi in moja najdražja Stanka :)

P.S. za lastne potrebe sem prirejen recept povzela iz kulinarike.net

Rozi's back backen!!!

Moj blogerski molk je minil. Nadzorna plošča pravi, da sem zadnje vrstice zapisala 5. decembra pokojnega leta 2011. Jaz se tega ne spomnim, tako kot se pred dvema minutama nisem spomnila svojega gesla :S

In ja sem nazaj. Vmes sem pridno pridno pekla. Samo tipkovnica me ni mikala.

Ker je še vedno januar, moram nekaj napisati o letu, ki je minilo. Kar lahko rečem je, da je ena izmed treh najboljših odločitev preteklega leta vpis na slaščičarsko šolo.
Sem kar malo živčna vsakič, ko sem tam. V domači kuhinji je namreč vse preprosto. Pečem že preteklih 14 let. Mislim, da dokaj solidno. Zafrknem redko.
In potem sem prišla v profesionalno kuhinjo.
Tam ni mikserjev, tam je na vsakem pultu vsaj Kitchenaid.
Peki papir sicer uporabljamo, še pogosteje pa imamo "posebne papirje" na katerih lahko pečeš vsaj 1000x. Nasvet: namesto paki papirja lahko v MK-ju ali DZS-ju kupite havana papir - je cenejši :)
Pladnji imajo luknjice. Modeli za torte nimajo dna.
Vse stvari so v belih kanticah. - Kar ni dober občutek, se počutim kot ena fitnes bejba :)
Doma tehtnice ne uporabljam, tu pa rumenjake in beljake tehtamo.
Pečemo v pečici, ki stane toliko kot en konkreten avto.
In vse pečemo v enormnih količinah.

Ampak je zakon! "Tršice" so super razgledane zagnane gospe, ki posel obvladajo, tajnica ima daleč najboljši spomin, sošolke so pa vsaka po svoje ultra zanimive . . . vidim pa že sedaj kaj vse me čaka, ko se bom lotila lastne slaščičarne . . . in ja mnogo kompromisov bom morala sklenit . . . baje odraščam.

Sladko je tole odraščanje :D