Ne bi ješprejnčka? Pol pa mejte sfižene štruklce!

Ko bi bilo vso sestrstvo in bratstvo navdušeno nad mojo navdušenostjo nad ješprenjčkom, bi se dans lah pobahala, da sem si ga prvošila, ko sem prišla nazaj na domačo grudo. Pa se ne morem. Res res se mi je stožil po njem, ko smo že mrbit preveč časa prijateljevale z irskim Lidlom (super prijatelj si biu! pa še pocen;)
No, pa sej tud moj zasilni izhod ni bil tak, da bi se mogu človk zmrdošvat - če bi se mi le posreču, sevede. Pa mi očitn včer ni blo namenjen. Lotila sm se namreč orehovih štruklcov - en str recept, k sm ga najdla, se je slišov tk mamliv:

za testo sm vzela 300g moke v posodo, na sred nrdila jamco,
vanjo ubila jajce, dodala 1 dl mlačne vode, mal posolila in fejst pognetla.
Ga pustila počivat.

Za namaz sm rabila 200g mletih orehov, notr najprej dodala 60g sladkorja, en vanilijev sladkor,
2 rumenjaka, mal cimeta in šilce ruma.
V posebni posodi sm stepla sneg iz preostalih dveh beljakov in 60g sladkorja -
bi najbrž mogu bit bolj kompaktn (napaka št.1).
Za neposrečen končni izdelk je bil kriv mlek (napaka št.2) - zavrela sm ga ene 7dl
(preveč, oh, preveč)
in z njim prelila orehovo zmes ter pol dodala še stepen sladkorni sneg.
Že ko sm na razvalano testo (ki sm ga premazala s stopljenim maslom)
dajala namaz, sm slutila, da se mi bojo štruklci sfižl.

Cunja, v katero sm jih zavila, nas je rešila pred tem, da bi nam južna splavala po vodi. Ko sem jih namreč rezala, so postal vse drugo, sam lepo oblikovani štruklci ne.

Joži, ah, Joži, prakse rabiš.

Kako se skuha štrukljeva juha? Enostavno. Če znaš naredit štruklje.

Moja babi je zlata. Samo da sem si zaželela štrukljev, je bila takoj akcija.

In je gajstna. No, ne samo gajstna, je najgajstnejša, saj gospodinji z vozička.

O tem, kako sva z Joži prvič kuhali štruklje, si lahko preberete tule. Bili so improvizirani ampak dobri.

Sedaj pa zares.

Kako štruklje naredi mojstrica?

Testo je seveda zamešala po občutku (o občutek, kdaj boš zadel še mene?).

V približno pol kilograma moke je vmešala sol, mlačno vodo z malo kisa in eno jajce. Vmesila je testo, ga dala v pomokano posodo, ga namazala z oljem, da se ni naredila skorjica in pustila počivati (vsaj eno uro).

Za nadev je na maslu popražila nariban kruh, dodala 2 jajci in maso nato vmešala med mešanico iz pol kilograma skute in 2,5 dl sladke smetane.

Testo sva razvaljale, razvlekle in ga namazale z nadevom, ne predebelo.

Nato ga je zvila, mu porezala krajčke in ga dala v cunjo, ki jo je prej močno posipala z drobtinami.

Zavila in zavezala.

Štruklje sem kuhala 20 minut v vreli soljeni vodi.

Ko sem bila manjša sem štruklje jedla samo s sladkorjem. Sedaj jih imam zelo rada s kislim zeljem, ki sem ga prvič pripravila sama. Kislo zelje sem pustila, da je vrelo 10 minut, nato pa ga stresla na popraženo čebulo, dodala nekaj koščkov slanine in ga kuhala. Vmes sem dodajala vodo in preizkušala kislost. Ko se mi je zdelo, da je bilo ravno prav kislo je bilo kuhano.

Iz krajčkov pa sem naredila ŠTRUKLJEVO JUHO. In sicer sem štruklje kuhala v vreli osoljeni vodi 15 minut, nato pa dodala malo masla in dosti peteršilja.

Ja, domača hrana je pravi balzam... :)

Za dušo privezat.

Danes sva z Joži sveže. Domače okolje po dvanajstih dneh potovanja je neprecenljivo.

Irska. Bilo je za dušo privezat.

Za dušo privezat pa je bil tudi najpogostejši izraz teh dvanajstih dni. Z Joži se trudiva biti ustvarjalne uporabnice lepe slovenske besede in izrazoslovja! In za dušo privezat je bil na Irskem zelo priljubljen izraz za najboljše. In tega je bilo veliko:)

Da, imele sva tudi najboljši namen s potopisno objavo, fotografskim gradivom in izkustvi, pa je reč padla v vodo. Dobesedno. Med eno izmed dogodivščin z legendarnima sestrama McZup je fotoaparat spektakularno padel v vodo :) V tem primeru je bilo dobro, da Gajstne ne premoremo kakšne boljše mašince. Moja ljuba sestrica, nesrečna lastnica potopljenega borca, pa bo dobila novega. Obljubim. (in se že vnaprej opravičujem za slabe fotografije mojega telefona, ki bo uradno oko dokler ne najdem pogrešanega polnilca drugega hišnega fotoaparata..)

No, mini reportažica vseeno bo, za to sta poskrbeli sestri McZup. Samo toliko počakajmo, da se najstarejša vrne iz Dublina.

Domača hrana je čisti blagoslov, ko se takole vrneš domov. Čeprav tudi na zelenem otoku nisva jedli slabo, sva z Joži tekom tedna sanjali. Ona o ješprenju, jaz pa o štrukljih. Takoj danes so bili na jedilniku. Babini. Več pa v naslednji objavi.

FANI in pečena jabolka

Draga sestrična Fani na obisku.

Pot po med v sosednjo vas.

....... lakota .......

med + čokolada + orehi + maslo


. . .

izdolbljene polovice jabolk


. . .

pečica


. . .

mmm

brez besed . . .

GAJSTNO-GAJSTNEJŠE-STANKATANKA

:) "tankajnje" novega avtomobila je gajstno!!!

Kosilo brez sladice ni pravo kosilo.

Včeraj smo se po dolgem času zbrale vse tri + naš dragi znucan podplat. Bilo je ravno za čas kosila, pa smo vrgle v ponev in lonec kar je bilo pri roki. Bolje rečeno pri osmih rokah.

Popražile smo čebulo, dodale tuno, nato paradižnikovo mezgo in koruzo, na koncu pa še kuhan brokoli (v soljeni vodi, toliko časa, da je zavrel) in začimbe. Skuhale smo še špagete, mešanico navadnih in graham, ki so ravno imeli isti čas kuhanja in pripravile zeleno solato.

Priprava je bila res enostavna, jed pa zelo okusna. Osem rok je za kuho porabilo približno pol ure, sem pa prepričana, da tudi dvoje rok ne bi potrebovalo kaj dosti več.

Kosilo pa mora vedno imeti sladico. Drugače sploh ni pravo kosilo. In potem prehitro sladkor pade in to nikakor ni kul.

Tokrat je Rozi priskrbela Maximov sladoled z okusom piškotka. Zelodober. In še, obljubljala nam je, da so na dnu pravi piškoti. Pa jih ni bilo. Še vedno ne vemo, a smo dobile me sladoled z napako ali je Rozi to nekaj zamešala!:)

No ampak ker piškotov ni bilo, me smo bile pa zaradi tega zelo razdražene smo notri namešale zdrobljene bejbi piškote (ja, tudi ti so bili ravno pri roki:) In je postal sladoled še enkrat bolj sladek ampak zanimivo hrustljav. Pravi piškotek.

Prevzel me je pör

Pör + js = ljubezen v nastajanju.
Najin prvič je bil včeri, ko očeta in matere ni blo doma - in sm mogla skuhat nedeljsko kosilo.
Oče mi sicer ni zaupov goveje župce, tko da zaslug zanjo si ne morem lastit, lah si pa vse priložne eksperimente.
1 - Mati mi je dobesedn na pladnu pustila piščančje pertuničke. In ker seveda nism tela narest tradicionalne južne, sm perutničke pomočila v gorčico, kečap, česen, sol, peteršilj in v skrivno sestavino (ki res mora ostati skrivna) in vse skupi za 2 urci pustila v hladilniku.
2 - Vmes sem se posvetila (ok, priznam - ko je blo konc smučanja) mojmu pörčku. Iz na-majhnem-ognju-kuhajoče-se-župce sm si je drznila vzet pol litra zase ... od tega sm vzela ene 3 žlice in na njej popražla en cel pör (ah in oh je fajn dišal). Pol sm ga zalila s preostalo župco in dala not 2 šalce riža, da se je ene 20 minut še kuhov - vmes sm dodala še mal drobnjaka, peteršilja, pa takih in drugačnih začimbic iz materine zakladnice in čist na konc še neki kroglc maskarponeja. Ko se je ta stopil, pa sm celo zadevo preložila v pečico in jo dala pečt na 220°C - za ene pol urce. Vmes sm v sosedn pladenj dala še perutničke, da je blo v pečic še bl vroče ...
3 - Tud v solati je bil pör - zravn nega še korenček (ne ga rezat na premale končke, ker bodo mati godrnjali!), pa paprika, fižol, zelje ... karkol je lih ostajal v hladilniku.

Navkljub nekaterim pripombam se je južna pojedla. In jo priporočam - čeprov prznam, da bi biu
riž skor bolš, če ne bi biu v pečic. Je očitn zarad perutničk ostov ceu suh ...

Slikce žou nau - da ne bi slučajn pokvarla dobrga opisa:p

p.s.: s pörom se bova zihr še kj vidla - ker je res kül. In priznam - umlaut je dobu zarad naše Avstralke;)

"Nedeljska paella"

Ko se učim, oz. ko bi se morala učiti, najraje pregledujem recepte . . . take in drugačne. Tokrat sem "uč vrgla" na paello. Fascinantno pri tej znameniti španski jedi mi je to, da po vsebini spominja na bogato rižoto, ampak njen čar se skriva v samem postopku. Prav nič ni popreproščen, temveč je pravi mali obred, tako kot na primer priprava japonskega čaja. Če narediš eno stvar narobe se hitro pozna . . .

Na tako sončno nedeljo, sama v Ljubljani, v pričakovanju dobre družbe, sem se lotila piščančje paelle. Najprej sem si vzela čas za vsako sestavino posebej – blanširanje paradižnika, sekljanje česna, čebule, paprike, priprava mesne jušne osnove . . . najboljša meditacija !!!

. . . in vse skupaj sem si, kot profesionalna kuharica, tik preden se vklopijo kamere, razstavila v skodelicah na pultu.

No pa sem kuhala po naslednjem receptu: http://www.spain-recipes.com/chicken-paella.html

. . . in skuhala . . .

. . . ni bila ravno najboljša - riž ni bil al dente, žefrana bi lahko dala več (prvič sem ga uporabljala, pa si nisem upala), kot prava študentka tudi nimam paella ponve - še . . . ampak za dobro paello je treba veliko vaje!!! Do poroke bo že dobra :)

Seveda tudi brez sladice ne gre . . . kokosova kocka z vanilijevo kremo in stepeno smetano se sliši in okusi kot prava izbira ;)